UVOD

V mojem prispevku k obravnavi vloge informacijske tehnologije (IT) v industrijskem procesu zagotavljanja kakovosti se bom usmerila na tisti njegov faktor, ki je to ustvaril, to upravlja in mu je v končni fazi tudi namenjeno – to je ČLOVEK oz. dosledneje povedano ČLOVEŠKO BITJE. Namreč beseda človek zaradi svoje vsakdanjosti in predvsem pojmovne uporabe v miselnih asociacijah praviloma ne sproža celostnega pogleda nanj – to je na človekov fizični, emocionalni, mentalni in duhovni vidik. V nadaljevanju navedeni pogledi in stališča, pa temeljijo in upoštevajo ravno to celovitost.

Ker ni celosten samo človek, temveč tudi celoten svet, vesolje (njegovo hologramsko delovanje ugotavlja tudi moderna znanost)  in s tem Življenje samo, svojega razmišljanja ne morem omejiti zgolj na prisotnost IT v industrijskem procesuin njegovem vplivu na kakovost le –tega. Tak pristop bi bil omejen, umeten in s tem okrnjena slika dejanskega življenja. Resnica namreč je, da je razvoj informacijsko – komunikacijske tehnologije (IKT) tako globoko in vsestransko zaznamoval današnjo družbo in način življenja, da je trganje te podobe na posamezne segmente, oddaljevanje od bistva, ki vam ga želim sporočiti.  Tudi kakovost v poslovnem svetu in na delovnem mestu, je le neločljivi del kakovosti življenja vseh tistih, ki jih posamezni poslovni proces združuje v takšni ali drugačni medsebojni povezanosti.

Pojem IT oz. IKT bom torej obravnavala v njegovem najširšem pomenu, katerega vidno prisotnost in delovanje srečujemo tako rekoč na vsakem koraku.

Dobre in slabe plati prisotnosti IT

Saj poznate tisti rek: »Vsaka medalja ima dve plati.«

Razvoj informatike je v naša življenja zagotovo prinesel številne prednosti, ki rezultirajo predvsem v prihranku dragocenega časa, večji dosegljivosti, mobilnosti, interaktivnosti, sledljivosti, informiranosti in še  in še bi lahko naštevala. Ker pa dobre plati kakršnega koli napredka oz. pridobitve itak niso problematične, se bom usmerila na tisto manj prijetno plat, ki je prav tako zaznamovala življenje človeka informacijske družbe, se pa o njej ne govori ravno veliko. Moj osnovni namen te enostranske obravnave pa ni zanikanje pridobitev in potrebnosti IT, temveč ta, da bi skozi obravnavo »druge plati medalje« sprožila razmišljanja in aktivnosti, ki naj v naša življenja prinesejo več zavedanja in s tem večjo kakovost življenja in zdravja – na tem kakovost poslovnih in delovnih procesov tudi temelji.

No pa pojdimo skozi to senčno plat:

• komunikacijske težave kot posledica razlike v znanju

Bila sem prisotna na delavnici, kjer smo delali tudi na ta način, da smo poslušali tekst posnet na CD-ju. Ker smo slušatelji želeli pridobiti ta tekst za nadaljnje delo doma, je tekla beseda o tem, kako naj nam bo to posredovano – nekateri so želeli preko računalnika, drugi na CD in tretji na MP3. V ta pogovor se je vključila starejša udeleženka z vprašanjem: »Kaj je MP3?«

Nekaj desetletij mlajša udeleženka, je ob tem vprašanju, osebi, ki naj bi poskrbela za razmnoževanje teksta rekla: »Škoda je, da se pogovarjamo o možnosti MP3, če pa ne ve zakaj se gre.«  Ob tej pripombi, se je starejša udeleženka v zadregi nasmehnila in pripomnila: »No, nismo vsi tako izobraženi.«

Ta resnični dogodek je odličen pokazatelj zelo prisotnega problema, tudi na delovnem mestu. Namreč IT (IKT) je v naša življenja in delo prinesla številne produkte, katerih upravljanje, delovanje ter uporabne možnosti  so razumljive tistim, ki se z njimi ukvarjajo poklicno ali ljubiteljsko, v povezavi z delom oz. sodijo v mlado generacijo, ki jo ti pojavi tako rekoč spremljajo od zibelke naprej.

Če nekdo informacijsko pismenost jemlje kot samoumevno in si na tej osnovi privošči pripombe, razlikovanje, vzvišen pogled na drugo osebo oz. njeno razvrednotenje, to kvečjemu govori o njegovem nezavedanju sebe, kar se zrcali v odnosu do drugega. Tak človek se ne zaveda resnične vrednosti človeškega bitja, prav tako pa ne tudi tega, da so nosilci razvoja družbe in njenih posameznikov, vedno bili tisti, ki so že razviti in se zavedajo pomena te razvitosti tako zase kot za vse okrog njih.

Življenjsko je pričakovati, da bo posameznik poskrbel za lastno računalniško in informacijsko pismenost in si s tem zagotovil enakovredno sodelovanje pri delu in v življenju. Ne sme pa biti to pričakovanje razlog za kakršnokoli degradacijo in razlikovanje.

• nenehne spremembe kot stalnica

Nenehne spremembe nas spremljajo na vseh življenjskih področjih, med njimi pa čutim ravno na področju razvoja IT, IKT največje korake, pa ne kot poznavalka tega področja, temveč kot uporabnica. Komaj dojamem eno novost, že je tu druga in če je hitro ne akumuliram, sem že v zamudi. Dokler je to povezano s človekovim osebnim življenjem še gre, ko pa obravnavamo delo in poslovanje, je slika popolnoma drugačna, saj se s tem dotaknemo tudi posameznikove konkurenčnosti in njegove stalne, nemotene uporabnosti.

Problem pa je, da je sprememba nekaj, kar človek najmanj ljubi. Angleški pregovor pravi: »The only person who likes a change is a wet baby.« (Edini, ki si želi spremembo, je moker dojenček)

Ne verjamete, da je tako?

Pa se spomnite trenutkov, ko ste šli v neko neznano situacijo – katero koli.

Kakšen občutek vas je spremljal – je bil to občutek gotovosti, notranjega miru, samozavesti, vedenja?

Ali je bil to občutek, ko ste bili negotovi, imeli pomisleke o sebi in o zadevi, ki jo morate izpeljati, osvojiti, mogoče celo jeza – kaj je to sploh potrebno….?

Odgovorite si. Pomembno je, saj boste skozi odgovore začutili kaj vam želim povedati.

Spomnite se na to, ko boste v svojem delovnem okolju uvajali najnovejšo spremembo. Upoštevajte, da je ta občutek prisoten pri vseh tistih za katere vaš projekt predstavlja novost, ne glede na to ali te občutke izrazijo ali ne. Če se tega ne zavedate, ne veste, da imate v svoji delovni sredini najbolj perfidnega tata, ki vašim sodelavcem neopazno jemlje energijo pozornosti, smelosti, predanosti, poguma, kar vse še kako potrebujete pri dosegi vaših ciljev.

• IT kot vir stresa

Predhodna točka je sama po sebi opozorila na stresno situacijo. Res je tako. IT je v naša življenja prinesla nov vir stresa.

Imate pomisleke?

Razblinili jih bodo naslednji utrinki našega sodobnega življenja:

V minulih prazničnih dneh smo bili priča vrstam na bankah, ker niso delovale računalniške povezave, vrstam pred bankomati, ker ni deloval bankart, pa tudi vrstam v trgovinah, ker ni bilo možno preverjanje avtorizacije plačilnih kartic, v posledici česar so mnogi pustili polne nakupovalne vozičke.

Gremo naprej – v službi vam nagaja računalnik ali se vam celo sesuje – spomnite se tistega groznega občutka, ko vas kar zvije v trebuhu, saj veste, da morate opraviti stvari, nimate pa osnovnega orodja. V večjih delovnih in poslovnih sistemih je ta groza nekoliko manjša, saj imajo organizirano službo IT in vaša  naloga je, da pokličete te dragocene »zdravnike tehnike«, ki potem slej ali prej rešijo vašo računalniško zagato. S tem pa ni rešen vaš morebitni problem kam z otrokom v popoldanskih urah, ker morate delati nadure, da opravite izpadlo delo. Torej vam stres, ki mu je botroval IT, vseeno ni bil prihranjen.

V majhnih sistemih pa je ta stresna situacija še stopnjevana z odvisnostjo od zunanjih strokovnjakov in minute, ure, ko čakate na njihov prihod so tako dolge, pa še strah vas je kako kompleksno okvaro bodo odkrili. Nemirno hodite po pisarni  – lahko bi jo v tem času pospravili, zložili kar že dolgo čaka – vendar vse to za vas nima pomena, ker je takrat pomembno samo eno: računalnik, računalnik, tam notri je vse kar potrebujem, nenehno kljuje  v vaši zaskrbljeni glavi.

• IT kot vir odvisnosti in ranljivosti

Ali vidite kako zelo je naše življenje – tako službeno kot osebno, prav tako pa tudi funkcioniranje družbe, odvisno od IT. V preteklosti smo gledali fantazijske filme o premoči računalniških strojev nad človekom. Poglejte kako se to uresničuje – ne direktno in transparentno, ampak skozi stranska vrata, tiho in neopazno, vendar z opaznimi posledicami – če morate osnovne življenjske potrebščine zaradi »IT škrata«  pustiti v trgovini, to ne le opazite, temveč tudi zelo jasno občutite. In samodejno se oglasi prvinski nagon po preživetju ter z njim povezan strah, ki nam odkriva resnico o ranljivosti posameznika in družbe s strani IT.

Odvisnost pa ima še en obraz, obraz, ki ni funkcionalne, temveč psihološko – čustvene narave. Odkrivajo nam ga primeri iz življenja:

–         zaskrbljena mati se mi potoži: »Hčerka ves čas visi na forumu, sploh je ni iz sobe«

–         mladega fanta vprašam: »Ali si kaj nabiral kostanj, saj je bilo tako lepo vreme? In njegov odgovor: » Niti ne vem kakšno vreme je, sem ves čas za računalnikom.« Tudi njegova služba je »ves čas za računalnikom«.

–         otroci se še vedno obiskujejo, vendar ti današnji obiski so zelo drugačni – ure in ure igrajo napete računalniške igrice, ko pa pogledaš v njihova navodila ugotoviš, da je igranje iz zdravstvenih razlogov omejeno na vsega 20 minut z večurnimi prekinitvami

–         sem gostja na ohceti, okrog sebe pa opazujem kako ljudje, sicer diskretno,  pogosto pogledujejo na mobitele- če jih je mogoče kdo poklical ali poslal kak »mesič«;

–         sem na sprehodu mimo teniškega igrišča, kjer naj bi mlad par razgibal svoje telo in predihal pljuča, pa se to ne dogaja, ker eden od njiju  na igrišču opravlja  »zelo pomemben???«  telefonski razgovor, medtem, ko drugi živčno hodi sem ter tja….

• IT zožuje možnost direktnega človeškega stika

Po telefonu sem poklicala prijatelja in mu voščila za rojstni dan. Po uvodnem voščilu sva govorila še o drugih zadevah. Tekom najinega pogovora mu je telefon sporočil čestitko za rojstni dan, poslano s strani izobraževalne ustanove, ki jo obiskuje.

Njegove besede so bile: »Ravnokar sem prejel čestitko iz šole.« Bila sem pozorna na ton njegovega glasu ob tem, ko je to izrekel. Nisem zaznala nobene radosti, tiste tople iskrice, ki te kar dvigne in pogreje, ker se je nekdo spomnil nate. Vprašala sem ga: »Kaj čutiš ob tej čestitki?«. Njegov odgovor je bil: »Nič. Imajo me v sistemu.«

Zopet resničen dogodek, s katerim želim podkrepiti svoje stališče, da je bistvo vsega kar najdemo na tem planetu ČLOVEK in narava katere del je. Kaj mislite zakaj moj sogovornik ni čutil veselja ob prejemu »tehnološkega voščila«? Odgovor je preprost. Ni bilo srca, toplega človeškega srca, ni bilo glasu, ni bilo misli posvečene njemu, bil pa je sposoben informacijski sistem, ki je na osnovi vprogramiranega naročila in vsebovanih podatkov dosledno izpeljal svojo nalogo.

Dnevno smo udeleženi in deležni neštetih komunikacij, ki nam jih omogoča IT (IKT), pri katerih vidimo zgolj napisane besede, slišimo glas oz. vidimo osebo na zaslonu. Pri vseh teh elegantnih, hitrih in v današnjem času ne obhodno ter poslovno in življenjsko potrebnih interakcijah, pa nam nobena sodobna komunikacijska možnost ne more dati tega, kar nam lahko da neposreden medčloveški stik – objem, stisk rok, zgovoren pogled oči, obrazna in telesna govorica, energija, ki žari iz človeškega bitja. To je hrana za človeško dušo, ki nam je ENAKO potrebna kot potrebujemo hrano za fizično telo.

Zavedanje tega, da se je sodobnemu človeku v razvitih družbah  z razvojem IKT zožila možnost pridobitve tovrstne hrane, je zelo potrebno, saj nas opozarja, da moramo poiskati načine in vire, kjer jo bomo našli.

Na drugi strani, pa IT daje možnost izogibanja neposrednemu stiku – ne dolgo tega sem bila prisotna v razgovoru, ko je eden od zaposlenih, ki dela na odgovornem delovnem mestu priprave obsežnih in zelo dragih investicijskih projektov, izpostavil tovrstni problem. Ugotovil je, da njegov šef najraje z njim komunicira preko mobilnega telefona, pa še takrat mu pove, da nima veliko časa, ker je na poti. Ker pa gleda pisarniško okno tega zaposlenega na parkirišče, je ugotovil, da je ta »na poti«, v bistvu »na parkingu« in to celo v fazi, ko se šef vrača v svojo pisarno.  Zaposleni je bil zaradi tega v očitni stresni situaciji, ker mu tovrstni način komunikacije ni zadoščal za reševanje delovnih nalog, istočasno pa ga je kot človeka spravljal v stisko – ni mogel dojeti zakaj se to dogaja, saj vendar s šefom nikoli ni imel nobenega konflikta.

• IT in nadzor, zloraba, nezaupanje, kriminal ter panika

V času letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva sem v eni od spremljajočih oddaj zasledila naslednje:

Dizajn nogometne žoge za to prvenstvo se je zaradi bojazni pred krajo, pripravljal v strogi poslovni tajnosti. Poleg oblikovalca je za informacije glede tega projekta, vedela le še ena oseba iz podjetja. Takoj sem pomislila na ozadje tega dejstva in zastavila so se mi številna vprašanja. S kakšnim bremenom je potekalo življenje teh dveh oseb – da jima ne bo kakšen podatek nehote zdrsnil skozi usta – v takšnem stanju si privoščit kakšen kozarec preveč v veseli družbi, je nevaren korak; kaj sta čutila do svojih sodelavcev – ali sta se čutila več vredna, pomembnejša; kaj so čutili sodelavci, ko so izvedeli za celotno zgodbo – so se počutili odrinjene, nepomembne, nevredne zaupanja… Še bi lahko nizala vprašanja, odgovori nanje nam bi odkrili zelo subtilne čustvene tokove, ki so prisotni v vsaki delovni sredini, katero lahko gradijo in naredijo izjemno močno, lahko pa jo tudi razžirajo in uničijo. To slednje, je zlasti prisotno tam, kjer se o tem nihče ne sprašuje, ne razmišlja in s tem ne ukvarja.

Problem zaupanja in zlorab  je prisoten tudi povsod tam, kjer se zbirajo kakršnikoli podatki, tako osebni kot poslovni. Obstaja tako znotraj posameznega poslovnega subjekta kot tudi med njimi. Občutljivost tega problema je največja, ko se nanaša na posameznika.  Posledica obstoja nezaupanja je nadzor tistega, ki se mu ne zaupa. IT je postregel z rešitvijo- ponudil je npr. GPS, ki nadzorujočemu po njegovi želji sporoča programirane podatke o kontroliranemu, nekdanje mehanske (ročne) službene kartice o prisotnosti, so zamenjale elegantne digitalne, nekdanjo številčno normo programi, ki zagotavljajo tekoči pregled nad opravljenim….

Kaj mislite kako deluje na človeka občutek, da je nadzorovan – prijetno, vzpodbudno, pozitivno, mu daje občutek vrednosti ali mu sporoča, da dvomimo vanj? Bodite iskreni – kdaj nadzorujete – takrat, ko zaupate ali takrat, ko ne?

Odgovor je pomemben kajti prinaša nam resnico o tem kje smo kot ljudje, kje smo v svoji zavesti in v medsebojnih odnosih. Dejstvo izjemnega razvoja IT nam sporoča, da smo zelo sposobni, da imamo veliko znanja, dejstvo, da njegove produkte zelo široko uporabljamo za raznovrstno nadzorovanje drug drugega, pa nam govori čisto nekaj drugega – da nimamo zavedanja.

Pomanjkljivo zavedanje posameznika o samem sebi je  ne samo vzrok neodgovornemu odnosu do sebe in okolice, temveč tudi dobra osnova, da ga zmedeš, spraviš v strah in celo paniko. IKT omogoča bliskovito širjenje tako pozitivnih kot tudi negativnih informacij.

Včasih smo rekli: »Slab glas seže v deveto vas.«

Danes lahko ta rek zamenjamo z besedami iz reklamnega plakata za internet: »Svet ni eden, svetova sta dva.«

Ta drugi (interaktivni) svet potrebujemo, saj razvoja ne moremo in tudi ne smemo ustaviti. Poskrbeti pa moramo za to, da ga bomo harmonizirali z razvojem na vseh nivojih človeškega bitja.

• upravljanje IT  in njegov vpliv na obstoj človekovega ravnovesja

Upravljanje IT (mišljeno je znanje, ki je potrebno za njegovo uporabo in uporaba sama) zahteva od človeka predvsem delovanje leve možganske polovice. Ta funkcijsko obsega: matematične in besedne dejavnosti, logiko, akcijo, zaporednost, analitičnost, usmerjenost navzven, razumskost, agresivnost, objektivnost.

Človek pa za svoje RAVNOVESJE  potrebuje tudi desno možgansko polovico, sicer mu je narava ne bi dala. Ta pa obsega: prostorske in nebesedne dejavnosti, intuicijo, percepcijo, sočasnost, celostnost, usmerjenost navznoter, čustvenost, umirjenost, subjektivnost.

Torej s širjenjem prisotnosti IT (IKT) na vsa področja človekovega življenja, se zelo potencira delovanje leve možganske polovice, kar človeka neminovno potiska iz njegovega naravnega ravnovesja, torej v neravnovesje, ki se v končni fazi kaže kot bolezen. S tem nikakor ne trdim, da  IT (IKT) povzroča bolezen, temveč to, da njegova prisotnost zahteva od človeka, da se ga zaveda v vsej njegovi večplastnosti, predvsem pa, da se zaveda samega sebe in vseh svojih potreb kot bitja narave.

IT in ravnovesje

Bil je vroč poletni dan. Opazovala sem skupino otrok pri igri. Iz gruče je prišla v mojo neposredno bližino dvanajstletna Klara. »Tako sem žejna«, je rekla in si nalila kozarec soka. Videla sem potne srage na njenem obrazu in kako je željno prinesla kozarec k ustnicam. Naredila je prvi požirek in zazvonil je njen mobi. Njeno telo je »trznilo« in bliskovito je odložila kozarec ter hitro stekla k mobitelu. Pogovor je bil zelo kratek. Vrnila se je in spila sok.

Dogodek se me je globoko dotaknil. Povedal mi je ogromno in me vzpodbudil k razmišljanju in želji, da podelim svoje poglede z drugimi.

Je bila Klara mogoče zaljubljena?

Je pričakovala nujen klic?

Ali ni imela možnosti pozneje videti kdo jo je poklical?

Ali ni imela možnosti poklicati nazaj?

in najpomembnejše vprašanje: Ali je bila Klara v ravnovesju?

Kaj mislite kakšni so odgovori? Pomembno je, da zgodbo začutite, preberite jo s srcem, ne samo z mislimi in dojeli boste kaj nam sporoča. Naj vam zaupam, da Klara ni bila zaljubljena (takrat nam je namreč vse oproščeno) in tudi ni pričakovala klica. Ostale odgovore poiščite sami, zlasti na najpomembnejše vprašanje.

Ta nazoren dogodek nam jasno sporoča, da moramo v vseh družbenih skupinah prvenstveno skrbeti za razvoj človekovega zavedanja samega sebe. Samo človek, ki se zaveda sebe, bo znal poskrbeti zase in za druge, bo zmogel dati iz sebe tisto najboljše. Zavedanje namreč prinaša celovitost in ta že po logiki stvari lahko da več kot pa zgolj njen delček.

V podjetjih se jasno zavedajo, da morajo slediti razvoju IT (IKT) in vsemu kar ta razvoj nudi ter omogoča, sicer jih bo povozil čas, konkurenca pa potisnila na rob in tudi čez njega. Zato je v to smer skoncentrirane ogromno pozornosti, znanja, kapitala, časa ter kadrov.  Tudi na družbeni in svetovni ravni  je tako – oblikovane so smernice »strateškega razvoja evropske ter slovenske informatike na nacionalnem nivoju, nivoju podjetij in organizacij ter osebnem nivoju« (citat). Krasno, pozdravljam in podpiram vse to.

Za celovitost in ravnovesje pa mi nekaj občutno manjka, ne samo manjka, pravo kratersko luknjo čutim. Izpolnimo jo lahko le s tem, da bomo z enako pozornostjo, zavedanjem, kapitalom, časom in kadri skrbeli za razvoj človeške zavesti.

Kdo zna in zmore najbolje uporabiti in upravljati IT produkte – ja tisti, ki o tem največ ve, ki ima največ tovrstnih izkušenj, ki ga to zanima in ima v to usmerjeno svojo pozornost.

In kdo zna najbolje upravljati s samim seboj, kdo zmore izkoristiti svoje prirojene potenciale, kdo lahko največ prispeva?

Ali tisti, ki o sebi ve malo ali nič?

Ali tisti, ki sebi in svojemu osebnostnemu razvoju ne posveča pozornosti?

Ali tisti, ki ne poskrbi za potrebe sebe kot celostnega bitja?

Odgovori so jasni kot beli dan.

V eni od televizijskih oddaj je oseba, ki se že leta ukvarja z osebnostnim razvojem ljudi (med njimi so številni znani managerji) in je avtor več knjig, rekla naslednje: »Elektroinženir, ki ve o svoji stroki vse, o sebi pa nič, ne ve nič.«

Bistvo je ČLOVEK – IT je le njegov odsev

Da, res je tako. Če se ne strinjate s tem, se ozrite okoli sebe in našli boste le dvoje izvirov od koder prihaja vse kar je ustvarjeno: eno je narava in drugo je človeško bitje. In ker je človek le del narave, je torej resnični izvir vsega videnega le eden – to je Narava.

In ta naša mati Narava je dala človeškemu bitju mnogo neizmernih darov- sposobnosti, ki jih uporabljamo v zanemarljivem odstotku – eno prav majceno komaj opazno pikico.

Na naslovu: http://www.fkkt.org/aktualno/bio_6.asp boste našli en vidik teh neizmernih sposobnosti:

» Izdelovalci računalniških čipov se tudi prav v tem trenutku tekmovalno trudijo izdelati mikroprocesor, ki bi podrl vse hitrostne rekorde. Prej ali slej pa se bo tekmovanje končalo. Mikroprocesorji na osnovi silicija bodo dosegli svojo mejo hitrosti in majhnosti. Prišla bo potreba po novih materialih z večjo računsko hitrostjo.

Na milijone naravnih računalnikov obstaja v živih organizmih oz. v naših telesih. Raziskovalci že uporabljajo genetski material, da bi ustvarili nano-mikroprocesor, ki bi nadomestil mikroprocesor na osnovi silicija.

DNA molekula ima potencial, da večkrat preseže hitrost računanja najmočnejšega človeško izdelanega računalnika. Molekule so že bile uspešno prisiljene izračunati kar nekaj kompleksnih matematičnih problemov. DNA bi tako bila lahko integrirana na obstoječe integrirano vezje in tako zvečala njegovo zmogljivost (biočip).

Ključna prednost DNA je gotovo njena majhnost medtem, ko bi hranila veliko več podatkov. Več kot 10 trilijonov molekul DNA bi lahko spravili v en kubični centimeter. Ta majhna količina DNA bi bila sposobna hraniti 10 TB podatkov in izvesti istočasno 10 trilijonov izračunov. Z dodajanjem molekul pa še več.  Razlika je namreč v tem, da se tako v računalnikih ne bi več računalo linearno-zaporedno, ampak bi operacije potekale vzporedno.  Današnji računalniki bi porabili več sto let, da bi rešili problem, za katerega bi DNA porabila eno uro. Poleg vseh teh neverjetnih hitrosti, spominskih kapacitet in s tem ogromnega razvoja, bi nas proučevanje DNA računalnikov vodilo do razumevanja še kompleksnejšega računalnika – naših možganov.«

Zaključek

Sprehodili smo se skozi nekaj vidikov mojega razmišljanja o IT in ČLOVEKU. Iskrena vam hvala za ta sprehod, kajti veliko mi pomeni, da imam možnost deliti svoje poglede z vami.

Poskušala sem jih nanizati čim bolj nazorno in praktično, upoštevajoč celovitost človeškega bitja ter neločljivo prepletenost službenega in zasebnega dela življenja z navedbo zgovornih življenjskih zgodb, ki zaradi svoje resničnosti povedo več kot nešteto bolj ali manj umno napisanih besed.

Klarina zgodba je zgodba vseh nas. V simboličnem jeziku nas na najbolj avtentičen način uči, uči piti, ko smo žejni, uči prisluhniti sebi in potegniti zdravo mejo med nami in signalom te male lepe škatlice. Človek jo je ustvaril, da bi mu služila. S tem, ko ji ustreže, preden je ustregel klicu lastne narave, je postavil ta koncept na glavo.

Moj osnovni namen prispevka k letošnjemu dnevu kakovosti je uravnovešanje ogromnega strokovnega znanja o današnji temi z vidikom človeške plati, je usmeritev reflektorskih luči v tistega, ki je IT ustvaril, je razpoznavanje kaj je bistvo in kaj zgolj odsev. In je tudi iskrena želja, da sence, ki jih IT meče v naša življenja prepoznate kot čudovite priložnosti za osebnostno rast in razvoj vas in vašega delovnega ter zasebnega okolja.

Za slovo pa naslednje:

Ste dragoceno človeško bitje, ki ga svet potrebuje. S svojim strokovnim znanjem mu prinašate fantastične možnosti IT, s svojim človeškim bistvom pa nepogrešljivo bogastvo Vašega Srca. Želim vam, da bi si v svojem življenju in delu vzeli čas za oboje.