Pred kratkim sem, po več dnevnem bivanju v enem od slovenskih termalnih zdravilišč, zapuščala hotelsko stavbo. Ravno, ko sem stopila skozi hotelsko preddverje v lepo, sončno in sveže jutro, sem tam zagledala skupino osnovnošolskih otrok v starosti dvanajst, trinajst let.

In zaslišala sem glas njihove učiteljice: »…..pričakujem od vas, da se boste obnašali tako, da nam ne boste delali sramote. Tukaj nismo edini gostje, v hotelu so še njihovi redni gostje in ni dovoljeno nobeno skakanje, špricanje, kričanje. Če si bo kdo predrznil narediti kaj takega, bo lahko ves čas stal ob meni.«

V skupini, ki je nemo in otrplo stala pred učiteljico privzdignjeno na hotelski stopnici, se je nekdo pridušeno oglasil. Nisem slišala kaj je rekel, jasno pa sem slišala učiteljičin odgovor: » Tako je in nič drugače.« Ton njenega glasu je bil še bolj oster, hladen in glasen kot prej. In nihče ni nič več rekel.

Moj sicer nameravani sprehod po hotelskem parku je bil ves čas globoko pod vtisom tega dogodka. Čutila sem kot, da je nekdo z nevidno roko segel po mojem grlu in ga zadrgnil ter ob tem zahteval, da sem popolnoma mirna, da se ne upiram. V ušesih so mi kar naprej odzvanjale ostre, hladne in avtoritativne besede učiteljice in pred očmi je plavala podoba teh otrok, ki so otrplo stali pred njo. In v duši mi je bilo težko.

Ker ima hotel povezavo med notranjim in zunanjim bazenom, sem pričakovala, da bodo otroci prišli v ta zunanji del. Zato sem se povzpela na točko s katere sem jasno videla zunanji bazen in goste, ki so uživali v objemu tople vode. Opazovala sem jih. Bilo jih je kar nekaj, gostov iz tretjega življenjskega obdobja, mirno so plavali sem ter tja ali pa ležali na masažnih šobah, ne da bi govorili med seboj. Prizor je dajal občutek zatišja, brezvetrja.

Potem pa so prišli, otroci, ki sem jih čakala. In opazovana podoba se je v trenutku spremenila, oživela, zazvenela – njihova telesa so se gibala bolj dinamično, govorili so, se smejali in glej nekdo je rahlo pljusnil po vodi, da je curek zadel njegovega soseda. Napeto sem opazovala njegovo okolico, če se bo kje pojavila učiteljica – ni je bilo in jaz sem bila zadovoljna ob tem.

Moje takratne obveznosti so v tem trenutku končale ta sprehod in opazovanje, niso pa ustavile razmišljanja o tem kar sem doživela. Ves čas po tem sem to mlela v svoji duši in zastavila so se mi mnoga vprašanja. Rada bi jih podelila z vami dragi bralec.

Odgovorite si – prosim:

Ali človeka, ki ga spoštuješ, ceniš in veš, da je dragoceno bitje, nagovoriš rekoč mu, da naj se obnaša tako, da vam ne bo delal sramote? Na kakšnem prepričanju temelji takšen nagovor?

Ali so na kopališču potrebe otrok različne od potreb odraslih, starajočih se in starih ljudi?

Ali naj bi v naši družbi bil otrok odraslemu človeku enakovreden kopališki gost – s človeške plati seveda?

Ali so se konkretni otroci počutili spoštovani, enakovredni gostje?

Na osnovi česa naj otrok ponotranji (ne samo, da to ve v glavi, ker so ga tako učili) kaj pomeni spoštovati druge, če sam nima izkušnje, ko so spoštovali njega?

Ali je učiteljica govorila na temelju notranje gotovosti in zavedanja ali na temelju strahu in avtoritete?

Ali so imeli otroci v obravnavani komunikaciji položaj subjekta ali položaj objekta?

Ali so bili otroci tiho zato, ker so se strinjali z učiteljico ali zato, ker so se počutili podrejene in nemočne?

Ali si kot odrasli želite, da bi vas otroci upoštevali zaradi vaše modrosti in prisrčnosti ali zaradi vaše avtoritete in položaja moči?

Ali so otroci imeli možnost izraziti se, izraziti tisto kar so čutili v sebi, svojo mladost, kipečo energijo, nagajivo radost, igrivost, sproščeno komunikacijo…?

Na čem temelji kreativnost, inovativnost odraslih ljudi – na prepoznanih, izraženih in izživetih  potrebah otroštva in mladosti ali na zatajevanju samega sebe?

Kako se naj otrok nauči ravnati odgovorno in modro – tako, da v času njegovega odraščanja odločate o tem kaj sme in kaj ne sme storiti ali tako, da skozi lastno izkušnjo, ob vašem modrem vodstvu, spoznava kaj njegova ravnanja prinašajo njemu in ljudem okrog njega?

Kakšno sporočilo o opisanem dogodku so vam prinesli vaši odgovori na zastavljena vprašanja? In kako se počutite ob njih, tam globoko znotraj sebe?

Veste kaj sem si zaželela po vsem tem? Pismo. Pismo šole, ki hotelu sporoča, da bo na kopanje pripeljala skupino svojih učencev. V njem jih naproša, da naj svoje goste obvestijo

o tem lepem dogodku in jih povabijo k temu, da si dan popestrijo z opazovanjem podobe otroškosti in mladosti, njenega očarljivega obraza, silnih moči, lahkotne spretnosti, prisrčne nagajivosti, njene radostne govorice in se skozi vse to povežejo s spomini na lastno mladost, ko so lahkih nog skakali naokrog.

Že ob misli na takšen način skupnega »bazenskega druženja« med resnim, pogosto vase potegnjenim in s skrbmi natrpanim svetom odraslih ter iskrivim in od energij prekipevajočim svetom mladih, se je moj obraz razvedril, saj sem v tej podobi videla celovitost življenja in njegovo dragocenost v vseh njegovih obdobjih.

In globoko v duši sem prepričana, da, ko bomo znali otrokom dati to kar jim gre, bodo to oni dali nam, odraslim, tako v času otroštva in mladosti kot tudi pozneje kot odrasli ljudje.

S tem pa ne želim kritizirati učiteljičinega ravnanja – sploh ne, kajti to ni moj namen.

Namen tega mojega pisanja je opozoriti na potrebo po tem, da raznovrstna izobraževanja (tako formalna kot neformalna) kakor tudi druge aktivnosti, ki jih lahko najdemo v današnji družbi, obogatimo z razvojem posameznikovega zavedanja. Z zavedanjem mislim na izjemno dragoceni rezultat osebnostne rasti in poglabljanja v lastno bit s ciljem prepoznati svojo edinstvenost, kreativnost, odgovornost za kvaliteto in izpolnjenost svojega življenja. Vse to se samodejno preliva tudi v življenja ljudi okrog nas in v končni fazi predstavlja drobcen a nadvse pomemben delček mozaične podobe družbe in človeštva.

Ali povedano drugače – pomanjkanje zavedanja je temeljni problem iz katerega nastanejo vsi ostali problemi: posameznika, katerega koli odnosa, sleherne družbene celice, vsake države, človeštva sploh.

Iskreno rečeno, na področju obstoječega stanja zavedanja čutim izjemno pomanjkanje, pravo kratersko luknjo.  Iz tega čutenja in iz odgovornosti, da po svojih močeh prispevam k preraščanju tega stanja, sem sprejela odločitev, da z vami podelim opisani dogodek in njegov odmev v moji notranjosti.

Želim si, da bi ob prebranem sledili odmevu vaše notranjosti, sledili sebi.