»Naj bo dobro ali slabo, spremenilo se bo.«

In se je.

Tokrat to spremembo razumemo in občutimo kot recesijo. Vsaj tako smo dali ime stanju, ki v zadnjem letu prevladuje v svetovnem gospodarstvu.  Kljub splošno poznanemu pomenu tega izraza, sem namenoma pogledala v slovar tujk – bistvo izraza »recesija« je »umikanje«  oz. »nazaj iti«, piše pa tudi, da je to olepševalni izraz za krizo. In nadalje pojasnjuje, da izraz »kriza« pomeni »odločiti kaj«.

Kdaj pa moramo »nazaj iti« ?

Pomislite, kdaj v življenju to počnemo?

Ja takrat, ko smo nekaj pozabili, spregledali, ali ne.

In kdaj moramo »odločiti kaj« ?

Vedno, ko moramo izbrati, izbrati med dvema ali več možnostmi.

Ta trenutek sem se spomnila na eno svojo izkušnjo, ki sem si jo ustvarila pred leti.  Kot pravnica sem imela opravka s številnimi pravnimi spisi. Lepo so bili zloženi po abecedi, vsak je imel svoj naslov in številko, v njem pa so bile shranjene vse listine, ki so izkazovale nastanek, razvoj in tekoče stanje zadeve.

In nekega dne med njimi nisem mogla najti enega od spisov, ki sem ga potrebovala, da odgovorim na sklep sodišča.

Večkrat sem premetala vse spise, prosila še sodelavko, da je v svoji omari naredila isto, iskanega spisa pa ni bilo nikjer. Čutila sem kako postajam nemirna, napeta, jezna, besna, v želodcu se je pojavil pekoč in težak občutek, v prsih pa me je hotelo kar razgnati od pritiska, a nič ni pomagalo, spisa še vedno ni bilo.

V službi sem ostala še popoldne in ga iskala tako, da sem odprla vsak spis posebej in ga pregledala. Po debelih petih urah iskanja sem ga našla – bil je pomotoma vložen v en drugi spis.

»O tukaj je, v redu je, vse je v redu«, sem rekla sama sebi in si oddahnila.

Istočasno pa sem bila zelo presenečena, presenečena, da se mi je to pripetilo, saj sem redoljubna in skrbna oseba. Presenečena pa nisem bila samo nad situacijo, temveč tudi nad samo seboj, nad tem, da sem to naredila – pomotoma dala cel spis v drugo zadevo. In takoj se je pojavil občutek samoobtoževanja: kako si mogla to narediti?, poglej koliko časa si sedaj zapravila za iskanje?,  občutek nezaupanja vase: kaj, če sem še kje to naredila?, kaj, če bom še to naredila?,  kaj se dogaja z menoj ? ali sem še zanesljiva?……..

Potrebovala sem nekaj dni, da sem predelala ta čustveni vihar, predvsem jezo na sebe.

Poglejte kakšno notranjo dramo je sprožil droben trenutek nepozornosti, dogodek, ki z vidika bistva življenja in njegove vrednosti ni pomemben, nekaj zaradi česar ne bi bila ob službo, niti banka, v kateri sem delala, ob svoj obstoj.

In ravno temu bom v nadaljevanju posvetila svojo pozornost -notranji drami, ki jo je sprožila recesija s svojim prihodom, dogajanjem in posledicami. Odvija se v duši posameznika, vpliva na delovanje gospodarskih subjektov, oblikuje dogodke na političnem parketu, soustvarja globoke družbene procese in prinaša spoznanja, mnoga spoznanja ter z njimi spreminja našo zavest.

Le kako se nam je moglo to zgoditi?

Recesije nihče ni napovedal, tudi nobena bolj ali manj ugledna oz. eminentna strokovna institucija ne.

Tako je bilo njeno presenečenje popolno. Prišla je kot strela z jasnega in ravno zato tako občutno zamajala temelje vsega, najbolj pa temelje občutka, ki mu je ime Zaupanje. Da, občutka, občutka zaupanja, zaupanja  v samega sebe, podjetje, menedžerje, sindikat, domače in svetovne politike, nadzorne svete, neodvisnost, moč premoženja, strokovno znanje, pravni sistem, dobre poslovne rezultate, dolgoletno pridnost, vdanost in prizadevnost,  v prihodnost………; zagotovo se je na tem spisku znašel tudi sam Bog.

Pa res kdo misli, da se nam je to zgodilo?

Na to vprašanje bomo najlažje našli odgovor tako, da se vprašamo:

Kako pa stvari nastanejo?

Logično je, da vsaka stvar za svoj nastanek potrebuje ustrezne pogoje.

Potrebuje jih tako trda kamnina, kot mehka svila, tako tisto kar lahko primemo kot tisto kar lahko le občutimo.

Iz oplojenega jajca nikoli ne bo prikljuval na svet piščanec, če ga ne bomo ogrevali ustrezen čas pri ustrezni temperaturi in vlagi.

S čim vse smo torej recesiji dali življenje, s čim smo jo ustvarili, kaj je potrebovala za svoj nastanek?

Odgovor zagotovo tiči v mnogih stvareh, ki praviloma presegajo okvirje posameznega subjekta, naroda ali države, v stvareh od katerih se enih zavedamo in drugih ne.

Tiste, ki smo jih prepoznali kot take, skušamo sedaj spraviti pod nadzor z ustvarjanjem novih pravnih norm, finančnih standardov, programskih orodij, o tem teče beseda in skupni projekti v samem vrhu svetovne politike.

Pa imamo prvo darilo recesije.

Dejstvo, da so svetovni politiki za razrešitev nastale situacije začeli iskati skupne poti, nam potrjuje staro resnico, da je v slogi moč, njih in nas uči tovrstnega delovanja in priznava dejstvo tesne medsebojne povezanosti ter soodvisnosti in njenega neposrednega vpliva na stabilnost, razvoj in celo obstoj udeleženih.

Četudi se postavite na stališče, da je v ozadju tega sodelovanja zgolj politika in interes kapitala, gre kljub temu za pozitivno izkušnjo, ki bo vsem sodelujočim prinesla potrebno sporočilo. To je kot balzam na vse tiste rane v podobi današnjega sveta, kjer politiki ne ravnajo na takšen način in tudi dobra popotnica za razreševanje številnih zelo pomembnih vprašanj pred katerimi stoji človeštvo: skrb za naš planet, reševanje problema lakote, enakost razvoja, človekove pravice…….

Ker pa ima vsaka medalja dve plati, je v tem procesu skrita vsaj ena past – da bomo s tem reguliranjem še povečali že itak obsežno papirnato in računalniško administracijo, ki jemlje finančna sredstva, čas  in ustvarjalno moč ljudi, ob strani pa pustili odločilni dejavnik – to je človekovo zavedanje in vrednote, ki jih goji tako posameznik kot družba. To je pomembnejše, globje, predvsem pa močnejše od sleherne pravne norme.  Čeprav drži rek, da »prilika dela tatu«, je ravno manjko tega slednjega odločilno botroval recesiji in ne pomanjkanje raznih prepovedujočih ali zapovedujočih pravil.

»Vrh je upognjen navzdol, dno je usločeno navzgor.«

Upoštevajoč procese, ki jih pred našimi očmi vrti narava, sem si zastavila zanimivo vprašanje: Ali je recesija normalen pojav?

Ko čudovito jesensko obarvano listje pada na tla in za seboj pušča gole veje dreves, nismo žalostni. Vemo, da bodo spomladi, ko bo sonce zopet grelo topleje, pokukali na plan drobni listki in v nekaj tednih drevesom ponovno nadeli krasne zelene krone.

Ko zaradi utrujenosti ne zmoremo več delati, vemo, da si bomo s počitkom povrnili delovno zmožnost.

Ko se dan prevesi v noč, mirno sprejmemo temo, saj vemo, da bo čez nekaj ur spet dan.

In, ko pride zima vemo, da globoko v svojem hladnem naročju skriva toplo poletje.

Na stotine je vsakdanjih primerov, kjer bi lahko poiskali enako sporočilo, to prihajanje in odhajanje, dviganje in spuščanje, približevanje in oddaljevanje….,

kot, da bi se pred nami vrtel dobro poznani film.

Če pozorno pogledate nanizane primere, boste našli rdečo nit.

Kaj je skupnega vsem opisanim podobam?

Beseda » vemo«. To zaporedje štirih črk deluje kot čudežna koda. Prinaša mir in gotovost v našo notranjost in nam tako omogoča, da usmerjamo energijo k svojim ciljem. Torej opravka imamo s procesom, kjer poznamo tako vsebino kot čas trajanja in posledice.

Pri recesiji pa nam ta ključni vidik manjka – ne vemo kaj vse nosi s seboj, kako dolgo bo šarila po našem življenju in kaj vse bo pustila ta neljuba gostja pri nas. Nič oprijemljivega nimamo v rokah. Lahko sicer preberemo zgodovinska dejstva o njenem življenju v preteklosti, a s tem si kaj dosti ne moremo pomagati, saj okoliščine niso primerljive z današnjim časom. To nas silno bega, dela nemirne, napete, prestrašene, tudi jezne in razočarane. Vse to pa nam z lahkoto jemlje energijo, ki jo še kako potrebujemo za reševanje situacije.

In ravno v tem je preizkušnja – da se naučimo obvladati te energije, skozi srečevanje z njimi dodobra spoznati Sebe, Svet in Življenje in z dna, kamor nas hoče potisniti koleselj recesije, vztrajno usmerjati pogled k vrhu.

Zagotovo poznate rek »kar te ne ubije, te utrdi« in tudi nešteto življenjskih zgodb, ki potrdile njegovo resničnost. Težko je, ko se dogaja, a ko, je krizna situacija mimo, ko si znova našel pot k vrhu, si močnejši, močnejši za vztrajnosti, ki jo je zahtevala od tebe, za globino in širino razumevanja, za zaupanje, ki si ga moral zgraditi v sebi in za hvaležnost do vseh tistih, ki so verjeli vate in ti stali ob strani.

Čas preizkušnje je s psihološkega vidika praviloma vedno težji za tiste, ki do sedaj niso imeli težav in lažji za tiste, ki so se skozi razne krizne situacije že utrdili in izmojstrili sposobnost prilagajanja. In ne pozabimo na dejstvo, da so skozi evolucijo preživeli ravno slednji.

 »Je drevo in je gozd – videti je potrebno oboje.«

Mediji so nas zasuli z informacijami o tem kako se rušijo do sedaj ugledne banke, ogromna, svetovno znana podjetja, o vrtoglavih številkah brezposelnih ….

Čudno – ko pade nekdo, ki je šibek, droben člen družbe, se le redki zmenijo za to,

ko pa padejo močni, to nažene strah in trepet v kosti tudi ostalim.

Zakaj ljudje delamo to razliko, saj je bistvo stvari enako – tistega, ki pade, to boli in potreben je pomoči.

Zelo rada gledam oddaje o naravi, živalih, planetu. Naučile so me, da vsak biolog, ki bdi nad zdravjem katerega koli ekosistema na našem planetu, vedno predano govori o tem kako je za življenje in zdravje sistema pomemben vsak detajl skozi katerega opazujejo sistem kot celoto. Ti ljudje se globoko zavedajo, da stanje vsakega najmanjšega delčka nosi s seboj moč vpliva na celoten sistem, moč ohraniti ga ali uničiti. 

Učimo se od Narave, saj je najmodrejša učiteljica. Ima natančno in dosledno izdelane mehanizme iz opazovanja katerih se lahko naučimo mnogih resnic in spoznamo delovanje večnih zakonitosti.

Vse polno je življenjskih zgodb, ki nam govorijo, da moramo narediti še ogromne korake v smeri zavedanja,da je družba zdrava toliko kolikor je zdrav vsak njen član.

»Psiha dela 24 ur na dan«

Ja, res je.

Tako kot naše srce neutrudoma bije, tako tudi naša psiha ne pozna dopusta. Pridno in do zadnje potankosti skenira vse kar se nam dogaja, predeluje in skrbno skladišči, nekaj v našo zavest, večino materiala pa spravi v podzavest. In od tam, iz tega nevidnega ozadja, odloča o tem kakšen prizor bomo odigrali na gledališkem odru Življenja.

Pa se vprašajmo, kaj se skladišči v ljudeh v teh recesijskih časih?

Na prvem mestu je zagotovo strah za službo, za plačo, za preživetje. Ko pri kateremkoli delodajalcu visi v zraku vprašanje, ali je dovolj naročil, ali bo denar za plačo ali ne, ustvarja to izjemno morečo delovno klimo – kako težka in omejujoča je, se zaveš šele takrat, ko se stanje na hitro in 100% spremeni.  Sama sem to izkusila na začetku svoje službene poti – meseca marca sem prišla v službo in julija se je prvič začelo govoriti, da firma ne more zbrati denarja za plače. In potem sem to poslušala vsak mesec naslednjih šest let z vmesno prisilno poravnavo in resno možnostjo stečaja. Po spletu okoliščin sem kmalu prišla na delovno mesto, kjer sem spremljala vsebino tega problema tudi od blizu in bila tako priča neštetim napornim sestankom, kjer sem jasno videla kako zelo to izčrpava vodilno strukturo. Potem pa sem zamenjala službo in se tako čez noč znašla v čisto drugačnih okoliščinah – bilo je delo in bil je denar, nikjer nobene besede o tem, da ga ni oz. da ga mogoče ne bo. Ej ljudje moji dragi, ko bi vedeli kako krasno je bilo to občutiti. Bilo je toliko lahkotnosti in svobode.  Zdelo se mi je kot da ves čas sije sonce in da je okrog mene ogromno prostora, prostora za ustvarjanje. Res, človek je lahko zadihal sproščeno in s polnimi pljuči ter se veselo lotil dela.

Mnogokrat sem pozneje ob različnih priložnostih razmišljala, ali lahko nekdo, ki ni nikoli tega izkusil, občuti tisto globoko hvaležnost, hvaležnost za lepe delovne prostore, dobre delovne pogoje, za brezskrbnost glede mesečnega priliva na svoj račun….

Izkušnja z mojo prvo službo pa mi je zagotovo dala dragoceno darilo – to je, da se znam boriti, vztrajati, da ne odneham zlepa, kar mi je v življenju že neštetokrat prišlo prav.

Pa poglejmo še druge prizore, ki jih v človekovi notranjosti sproža recesija:

• za telo in dušo so utrujajoči tudi vsi nekonstruktivni pogovori ali opazke, ki se nanašajo na vsebino težav; ne jemljejo samo našega časa, temveč tudi našo energijo; to vsekakor vključuje tudi spremljanje tega kar sporočajo mediji; čim bolj te informacije vsebujejo besednjak, ki vzpodbuja »negativna« čustva oz. asociacije, tem bolj težko to občutimo; kaj mislite koliko kavic, obiskov, klepetov na cesti ali v trgovini mine brez recesijske teme z vsemi njenimi sestavinami? V takem psihičnem stanju se ljudje kaj radi hitro zapletemo v spore z drugimi, delamo delitve na dobre in slabe, padajo očitki za sicer čisto nepomembne stvari, predvsem pa se začne iskati tistega, ki ga je potrebno pribiti na križ. Potem, ko smo pokazali na krivca, nam je nekoliko lažje, saj popusti notranji pritisk lastne odgovornosti.
• strah telo krči in ohromi, jeza ga prekomerno segreva, oboje pa neposredno vpliva na njegovo delovanje; ta in tudi druga »negativna« čustva preprosto povedano vplivajo na delovanje mišic, ki postanejo otrple, zategnjene – tako kot, da bi bile v krču, kar vpliva na kite, ki za seboj potegnejo skelet na katerega so pripete, to pa vpliva na izjemno občutljiv živčni sistem, ki posledično pošilja našim notranjim organom »napačna« sporočila; pri opisanih povezavah in vplivih gre za zelo subtilne premike, ki pa skozi daljši čas rezultirajo v razvoju bolezenskih težav in tudi bolezni, zlasti psihosomatskih
• v človeku vlada zmeda, saj ima opravka z vprašanjem vrednot in z razumevanjem življenja – kaj je sedaj to, vedno so mi govorili (starši, učitelji..), da če bom priden, deloven in pošten, bom lepo živel, ne bom ravno bogat, vendar živel bom solidno; človeku se zruši svet, ko vidi, da vsa njegova dolgoletna prizadevnost ni dovolj, da bi zvečer brezskrbno legel k počitku; za »lahko noč« in za »dobro jutro« je misel na neplačane položnice, kreditne obroke, pripravljanje seznama odpuščenih.…, pa vse to bi še šlo, samo ta strašna negotovost, ko ne veš do kdaj bo tako, to je najbolj ubijajoče
• vsakega, ki je bil neodvisen pri zagotavljanju življenjskih pogojev, neizmerno boli odvisnost od humanitarne pomoči – ko so nam preko televizijskih ekranov prizadeti sporočali to svojo bolečino, smo lahko videli kako je njihovo grlo stisnjeno, kot da jim ne pusti govoriti o tem
• pravijo, da brezdelje človeka ubija veliko bolj kot pa prekomerno delo; čeprav ne moremo te trditve preveriti in čeprav smo ljudje med seboj različni, je brezdelje zagotovo bistvena okoliščina težav – omogoča nam tolikooooo časa za mračne misli, ki ravno zaradi tega postanejo še bolj mračne; spomnim se pogovora z nekom, ki je delal v podjetju, kjer po dva, tri mesece niso dobili plače, imeli pa so tudi težave s pomanjkanjem delovnih naročil; povedal mi je, da je nekaj njegovih sodelavcev pustilo službo ne zaradi tega, ker ni bilo plač, temveč zaradi tega, ker niso prenesli pičle količine dela, prestopanja sem ter tja, gledanja na uro – je rekel: »niso zdržali in so odšli, pa so bili dobri delavci«
• mladi ljudje, ki končujejo svoje izobraževanje ali so že med iskalci zaposlitve, se počutijo kot, da bi bili ujeti in zvezani; v njih je toliko energije, toliko življenja, toliko idej in toliko želja, pa tako malo vzpodbudnih okoliščin; potreba izraziti sebe, svoje znanje in sposobnosti, silna želja po neodvisnosti – avto, lasten dom in družina, pa vse najboljše za svojega otroka, v odkrivanju sveta na potovanjih, v radosti hobijev….., nad vsem tem visi velik vprašaj in tam na drugi strani je možnost živeti pri starših ali celo od njihove denarne pomoči in poleg tega velik klicaj. Ta velikanska razlika med enim in drugim rojeva silovito notranje trenje, povzroča frustracije in gnev.
• otroci zbegano gledajo zaskrbljene obraze svojih staršev, vedno znova in znova poslušajo, da ni tega in onega, po drugi strani pa jim reklame, trgovine ponujajo toliko krasnih stvari, ki bi jih oni radi imeli – vse te izkušnje beleži njihova notranjost in z njimi gradi osebnost – prihodnost bo pokazala kakšno in tudi to kakšno prepričanje v njej prevladuje

Kako se sedaj počutite?

Sedaj, ko ste prebrali te nanizane podobe recesije.

Ste občutili njihovo svinčeno težo?

Ne gre si zatiskati oči pred dejstvom, da notranja drama ima svojo ceno in da dlje kot bo trajala višja bo. Tako ali drugače jo bomo plačali vsi.

 »Kaj zmoreš, izveš takrat, ko poskusiš.«

Čeprav nam recesija z vsemi svojimi možnimi situacijami vzbuja občutek, da ves čas bijemo samo eno bitko, kako »stati ino obstati«, pa se ravno zaradi nje in ob njej dogajajo globoke spremembe tako v posamezniku kot v družbi, državi in svetu.

Recesija nam je prinesla trenutek resnice in skozi njo pritisnila na obstoječe meje, ki jih je bilo potrebno premakniti.

Kdaj so delavci dosegli povišanje svojih plač?

V najtežjem trenutku, v trenutku, ki ga posamezno podjetje najtežje prenese.

To nam da misliti vsaj dvoje:

–          da človeka skrajne okoliščine postavijo v položaj, ko je pripravljen razskirati, ko ima občutek, da nima več kaj izgubiti, ko zbere svojo notranjo moč in v kamero pove to kar si je prej upal povedati samo na skrivaj in še to ljudem, ki jim je najbolj zaupal, čeprav je znotraj njega že zdavnaj vse kričalo, da tako več ne gre naprej

–          da odločitve za spremembo niso bile sprejete na temelju zavedanja, temveč na temelju pritiska; namreč postavlja se mi vprašanje ali so podjetja v dobrih časih imela možnost, da povečajo plače, pa tega kljub temu niso storila, ali te možnosti res ni bilo, ali pa je močno zatajil občutek za realnost.

In še nekaj, na ta način se utrjuje prepričanje, da je edina pot »pot ulice«, da te samo takrat slišijo, čeprav te sicer poslušajo. Ljudje, ki so skozi lastno izkušnjo prišli do takega prepričanja, se zagotovo počutijo manjvredne, nepomembne, ponižane – iz teh občutkov, pa le redko zraste kaj dobrega.

Kdaj so delavci strnili svoje vrste in mimo sindikata zahtevali izboljšanje svojega položaja?

S tem so tej zgodovinsko pogojeni delavski organizaciji zelo jasno sporočili, da so potrebne korenite spremembe.

Kdaj smo dobili jasno sporočilo, da smo med seboj tesno povezani in soodvisni?

Te tolikokrat napisane oz. slišane besede, povedane ob različnih priložnostih, dočim podoba današnjega sveta še vedno neštetokrat dokazuje, da v resnici ni zavedanja pomena teh besed, da eno govorimo, drugo pa delamo.

Recesija nas je nedvomno in zelo praktično spomnila na resnico.

Prepričana sem, da ima vse, kar se nam dogaja tudi svoj višji pomen, nekaj globjega in večjega je zadaj, kar presega okvirje trenutne situacije. Tako vidim tudi to.

Ljudje imamo sedaj krasno priložnost, da skozi konkretno izkušnjo ozaveščamo to prepletenost in soodvisnost, da bomo jutri znali in hoteli v tem duhu reševati probleme, ki nas zagotovo čakajo. Kajti ni ga čez izkušnjo. Izkušnja je kraljica vseh znanj.

»Misel vodi vse stvari, misel jih oblikuje in rodi«

In sedaj ključna stvar – to je osredotočenost.

Bistvo tega vam bom povedala kar z odlično prispodobo, ki sem jo nekoč prebrala v knjigi avtorja Anthony-ja Robbins-a z naslovom: Sporočilo prijatelja; citiram:

» S tem, na kaj se osredotočite, si lahko dobesedno rešite življenje. Ena izmed stvari, ki mi je v veliko zadovoljstvo, je dirkanje z avtomobili. Nikoli ne bom pozabil najpomembnejše lekcije, ki sem se je naučil v šoli za dirkače. Učitelj nam je rekel: »Najpomembnejše za vas je, da si zapomnite, kaj morate storiti , če začnete drseti.« (Mar ni to odlična prispodoba za življenje? Kadar stvari nimamo več v oblasti, se nam včasih zdi, da drsimo.) »Rešitev je zelo enostavna«, nas je poučil. »Večina ljudi se, ko začnejo drseti, osredotoči na tisto, česar se bojijo – to je zid. Namesto tega morate vso pozornost usmeriti tja, kamor želite iti.« Prepričan sem, da ste že slišali o ljudeh, ki so se s športnim avtomobilom vozili po neki zapuščeni cesti, ko so nenadoma izgubili oblast nad vozilom. Daleč naokrog ni bilo nobenega telefonskega droga, a vendar jim je uspelo enega najti in se vanj zaleteti. Razlog je ta, da se ljudje, ko začnemo izgubljati nadzor nad stvarmi, zelo radi osredotočimo prav na tisto, čemur se želimo izogniti – in tako s to stvarjo nehote stopimo v stik. Neizpodbitno dejstvo je, da se začnemo pomikati proti tistemu, na kar se osredotočimo.

Inštruktor mi je dejal: »Sedaj bova sedla v »avto za drsenje«. Tukaj imam računalnik in ko bom pritisni na ta gumb, se bo kolo dvignilo s tal in začel boš nekontrolirano drseti. Ko bova drsela, ne glej v zid. Pogled uperi v smer, kamor hočeš iti.«

»V redu«, sem dejal. »Razumem.«

Prvič sem bil na cesti. Prisluškoval sem škripanju gum. Inštruktor je pritisnil na gumb. Naenkrat sem začel nekontrolirano drseti. Kam mislite, da je odtaval moj pogled? Seveda. Naravnost k zidu. V zadnjih sekundah sem občutil vso grozo, saj sem vedel, da se bom zaletel v zid. Nato je inštruktor zagrabil mojo glavo in jo zasukal na levo, v smer, kamor bi moral iti. Še naprej sva drsela in vedel sem, da se bova zaletela, toda bil sem prisiljen gledati tja, kamor mi je pokazal. Takrat se je zgodilo – ko sem se osredotočil na tisto smer, sem brez razmišljanja tja zasukal tudi volan. Kolesa so v zadnjem trenutku zagrabila in bila sva rešena. Lahko si predstavljate kakšno olajšanje sem občutil.

Še nekaj je, česar se splača zavedati pri vsem tem: Ko se osredotočite drugam, pogosto takoj ne spremenite tudi smeri. Mar ni tako tudi v življenju? Po navadi je nekje vmes trenutek obotavljanja, medtem, ko vi preusmerite pozornost, vaše izkušnje pa vas še ne dohitijo. To je še večji razlog, da se hitreje osredotočite na tisto, kar hočete, in nič več ne odlašate z reševanjem problemov.

Vrnimo se nazaj k moji zgodbi. Me je izučilo? Pravzaprav ne popolnoma. Naslednjič, ko sem spet drsel proti zidu, me je moral inštruktor glasno opomniti, naj mislim na svoj cilj. V tretjem poskusu sem sam obrnil glavo v pravo smer. Verjel sem, da mi bo uspelo in res mi je. Ko se mi zdaj zgodi, da začnem drseti, se moja glava bliskovito obrne tja, kamor hočem, volan se zasuka in avto mu sledi. Ali je uspeh vedno zagotovljen, če se le pravilno odločim? Ne, ni. Ali imam zato boljše možnosti za uspeh? Seveda.«

To zgodbo sem izbrala zato, ker res nazorno prikazuje odločilno vlogo in pomen naše pozornosti, težavnost procesa, ko spreminjamo smer pozornosti, dejstvo, da uresničitev spremembe smeri pozornosti potrebuje svoj čas in relativno naravo takšnega postopanja. Pa tudi zaradi tega, ker v tej zgodbi sodeluje telo in ne samo razmišljanje.  Sposobnost mišljenja je sicer krasen človekov instrument, vendar, če ni človek čvrsto povezan  s telesnim nivojem svojega bivanja, se kaj rado zgodi, da izgubi stik z realnostjo.

Ko smo v težavah pa najraje to počnemo – zelo veliko razmišljamo, pozabljamo pa na svoje telo, na to, da bi se zavedali kaj se dogaja z njim, kako dihamo.

Bistveno je, da telo vsakodnevno sproščamo in misli iztrgamo iz objema težav, ki nas pestijo. To ni lahek proces, kajti vpletena so naša čustva, zlasti čustvo strahu, ki nas paralizira tako telesno kot duševno.

Uspelo nam bo, če bomo vztrajno in namerno usmerjali našo pozornost k stvarem, ki nas razvedrijo, raznežijo, zmehčajo, pomirijo in okrepijo željo do življenja – tisto, za kar čutimo »da, to je to«, kajti vsak človek je svet zase in potrebuje drugačen pristop.

In seveda namenoma izpuščamo tiste situacije, kjer se nam dogaja ravno obratno; če pa se že pustite zaplesti v pogovor o teh groznih časih, bogatih tajkunih, nesposobni vladi….., pa naredite eno: ko bo situacija minila, se vprašajte: Kaj imam od tega pogovora? Kako se počutim po njem? Me je napolnil z elanom ali pritisnil k tlom?

Pozitivno naravnana čustva so temelj za dobro kondicijo in za ustvarjalen odziv na izzive, ki stojijo pred nami. Ljudje za delovanje v takšnih situacijah  potrebujejo najprej in predvsem sebe, a na žalost o sebi najmanj vedo. Vzgojni in izobraževalni sistem ima tukaj ogromno luknjo.  Celotno osnovno šolanje bi morali napolniti s tovrstnimi vsebinami, saj bi s tem človeškemu bitju zagotovili dovolj trdne temelje za kasnejše nadgrajevanje s strokovnim znanjem – za kvalitetno življenje in delo potrebujemo oboje.

»Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo.«

Mislimo, da iščemo izhod iz recesije, v resnici pa med vsemi njenimi statističnimi podatki iščemo Človeka. Razviti svet je desetletja in desetletja usmerjal svojo pozornost predvsem v doseganje čim boljših ekonomskih rezultatov, tehnoloških dosežkov, v čim večje strokovno znanje, spregledal pa je Človeka, spregledal dejstvo, da je to celovito in naravno bitje, ki za svoje optimalno in dobronamerno delovanje potrebuje še vse kaj drugega.

Sedaj iščemo kar smo spregledali in smo znova postavljeni pred odločitev kaj je za nas vrednota in smisel življenja. Na to moramo poiskati odgovor vsi – posameznik, družba, država in svet.

Recesija nas ravno v tem trdo preizkuša. Poiščimo vsa darila, ki jih je v svoji prepolni košari prinesla za nas. Če bomo dovolj tenkočutni, jih bomo zagotovo našli.